A Silver Mt. Zion v Ljubljani
Koncertna promocija je v Sloveniji takšna kot je, eni se trudijo na polno, drugi se zanašajo bolj na ustno izročilo. Tako se recimo nič ne ve o potrjenem koncertu skupine A Silver Mt. Zion v Ljubljani. Nastopili bodo 18. oktobra v prostorih KUDa France Prešeren v Trnovem. Band bo pri nas igral že drugič, prejšnjič sem se koncerta udeležil tudi sam in bil navdušen do kraja. Tako da se nadejam dobre koncertne izkušnje tudi tokrat.
Za vse tiste, ki vam bend ni toliko znan, Silver Mt. Zion oz. Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra & Tra-La-La Band, kot se imenujejo na zadnjih studijskih posnetkih, so kolektiv, ki je leta 1999 nastal iz “anarhistično” obarvane postrock skupine Godspeed You! Black Emperor. Band prihaja iz Montreala v Kanadi in so do sedaj posneli 5 studijskih albumov na katerih so kar precej spreminjali svoj stil od plošče do plošče. Če so bili GYBE čisto instrumentalen band, so A Silver Mt. Zion na zadnjih parih ploščah začeli uporabljati vse več vokalov, tudi glasba je dosti bolj čudaško folkovska kot postrockovska, ostajajo pa na temačnih strani spektra in so še vedno zelo politično motivirani.
Ker se na internetu ne da čisto nič izbrskati o koncertu bo treba verjeti myspace strani organizatorke. Stran založbe, stran banda, razni interneti servisi ala Last.fm in celo stran prizorišča, so v tem primeru povsem zatajili. FAIL! Zatorej popravite si svoje koncertne koledarčke, skenslajte Zagreb na Last.fm-u in se attendajte na nov event. Ne pozabite pa na Animal Collective, ki bodo dva dni prej naelektrili Metelkovo. Se vidimo!
http://www.last.fm/event/743441
http://www.cstrecords.com/
http://www.myspace.com/silvermtzion
http://en.wikipedia.org/wiki/Silver_mt_zion
Za vse, ki se bojijo jutrišnjega dne
Par dni po FLUFF-u, nam ni uspel izlet do Munchna kamor bi se šlo gledat turnejo bandov Converge, Integrity in Coliseum. Trije super bandi, Converge sem sicer že videl, se mi ja pa šlo najbolj, ker sem hotel vsaj enkrat v živo videti Integrity. No na koncu nam ni uspelo pa tudi komentarji ljudi, ki so jih gledali v živo niso bili najbolj pozitivni.
Sem pa zato včeraj našel na internetu neke sorte tolažbo - zanimiv posnetek, ki ga je posnela VBS.TV in prikazuje kratek intervju z glavno osebo, ki stoji za bendom (in je baje sodeč po komentarjih glede zadnje turneje, tudi edini preostali originalni član v bandu), Dwidom Hellionom. Tip malo razloži o bandu, o svojih apokaliptičnih vizijah, kot tudi o tem, da naj bi se na isti dan rodili Jack The Ripper, Anton LaVey in Integrity. Na začetku videa pa je tudi zanimiv tekst, ki ponudi uvod v eno izmed temeljnih hardcore plošč - Those Who Fear Tomorrow. Sledi pesem Diehard iz iste plošče, na koncu pa Dwid pove še nekaj o svojem dojemanju satanizma in sledi grand finale z nesmrtnim komadom System Overloaded. Vse skupaj je mogoče dobro ogledalo hardcore sceni in temu kaj se je zgodilo z njo, kratek izlet nazaj v preteklost in reallity check v času kjer je važno samo še to katere Nike Air superge nosiš in ali imaš nu-era kapo.
Read the rest of this entry »
FLUFF ‘08
FLUFF je zame najboljši festival na katerih sem dosedaj bil. Najbolj mešane hardcore/punk množice, zelo pester izbor bandov, super attitude organizatorjev, nobenih sponzorjev, kar omogoča festivalu, da je vedno večji in hkrati 100% DIY in neodvisen. Najboljša vegan hrana na enem mestu, s katero podprete češke organizacije proti mučenju živali, neskončne distribucije, odlična atmosfera in še bi lahko našteval. In letošnji FLUFF, zame že četrti zaporedoma, se je začel tam kjer vsi ostali - na avtocesti.
Read the rest of this entry »
(video) Novosti
Poletje se je z enotedenskim dopustom na morju končno začelo tudi zame. ATN je na ta račun seveda malo trpel, je pa v tem tednu izšlo kar nekaj zanimivih in novih videov.
Xiu Xiu so izdali že drugi uradni video iz zadnje plošče Women As Lovers, tokrat za precej mirno in lo-fi pesem Master of the Bump. Seveda, če video ne bi vključeval najstniške gay tematike, uriniranja in čudaških sekvenc, to ne bi bili Xiu Xiu.
Hit The Wall je ena izmed tistih skladb iz novega albuma Broken Social Scene presents Brendan Canning, ki takoj pade v uho in se zasidra tam za dolgo. Bradač Brendan Canning v videospotu stopiclja po začaranem gozdu v svoji vintage tekaški adidas trenerki, medtem ko ga zasledujejo konjski ljudje. Broken Social Scene, brade, gozdovi in konjske maske so dovolj zame, da bo ta plošča ostala na pultu še kar nekaj časa. Video pa si lahko pogledate tukaj.
Fleet Foxes imajo tudi nekaj nove premikajoče se slike, glavni akterji v videu za pesem White Winter Hymnal so marionetne lutke, sam video pa izgleda kar kul, čeprav vsebuje mnogo temnih sekvenc pri katerih ne veš ravno kaj se dogaja. Pesem je meni osebno zelo všeč, kdor še ni slišal istoimenskega albuma iz leta 2008 ali Sun Giant EP-ja, naj to vzame kot resno priporočilo za vsakega folk fena.
Za sam konec video novosti sem prihranil mojega osebnega favorita. Favorita v smislu najboljši video od vseh zgoraj naštetih, kot favorita v smislu zame enega najbolj originalnih in tudi zabavnih folk glasbenikov današnjega časa, Devendra Banhart. O njem sem že pisal par postov nazaj, ko sem omenjal novi projekt Megapuss, fant je še dalj časa nazaj polnil Google Readerje z novicami o njegovi zvezi z mega znano igralko Natalie Portman. Sama zveza je najbrš nastala kot plod sodelovanja za Devendrin video Carmensita, ki je po dolgem času končno prišel ven. Če so vsi ostali videi v tem prispevku samo linkani, si Carmensita zagotovo zasluži, da je embedan, saj je tako komad kot video prejeben. Za sam video je bil precej očiten vzor Bollywood, kar pa doda vsemu skupaj precej humorno noto, ki samo še poveča zabavnost videospota. Sam komad, ki je zame eden izmed najboljših iz nazadnje izdane Smokey Rolls Down Thunder Canyon, bi mogoče pasal v drugačno kostumografijo, kot je zastavljena v videospotu, ampak vseeno, zabavnost je zagotovljena.
Za konec še dve novici, ki sicer nista povezane z videospoti, sta pa novosti. Raein in La Quiete sta precej bratska banda, saj si oba delita kar nekaj članov. Medtem, ko La Quiete ravno končujejo ameriško turnejo z Phoenix Bodies, na kateri so igrali tudi na reunion koncertu emo legend Portraits Of Past in Yaphet Kotto, bodo Raein igrali še en reunion koncert na češkem hardcore/punk festivalu FLUFF, kamor se jutri odpravljam tudi sam. Tako La Quiete kot Raein pa so objavili tudi nove pesmi na svojih myspace straneh, kar je zelo dobra novica za vsakega pravega screamo ljubitelja. La Quiete so objavili eno novo pesem na svojem myspace profilu, drugo pa na profilu založbe Sons Of Vesta, kjer bo nova izdaja tudi izšla.
Raein pa so na svojem myspacu objavili kar 6 čisto novih pesmi, ki se slišijo super. Toliko o reunionih, očitno ima band pred sabo še kar nekaj neprehojene poti in prav je tako. Sam se že veselim novih pesmi tudi v živo, ATN pa spet ne bo updatan nekaj časa. Do takrat….
Modest Mouse - Satellite Skin
Glede na poročanje Pitchforka, ki je citiral komentarje, ki jih je pevec Isac Brock pustil za Rolling Stone, naj bi band pripravljal novi EP. Satellite Skin je le en naslov iz njega, ga pa Modest Mouse že igrajo v živo.
Spodnji video, glede na kvaliteto, najbrš ni najboljši vir za ustvarjanje mnenja, pa tudi ena lastovka še ne prinese pomladi. V pesmi se sicer čuti klasične modestmousovske prijeme, je pa najbrš vsem jasno, da band ne bo izdal še ene The Lonesome Crowded West. Živjeli pa bili videli.
Cow Of Skate ‘08
V soboto 12. julija 2008, se bo že drugo leto zaporedoma na Vrhniki odvil mix skateboarding tekmovanja in glasbenega koncerta, zraven pa se bodo dogajale še mnoge druge dejavnosti kot npr. graffiti session, jahanje bika, peka palačink, itd.
Športna prireditev bo potekala po naslednjem urniku:
12:30 ogrevanje
16:00 tekmovanje v skateboardingu – kategorija do 16 let (prijave do 15:30)
18:00 tekmovanje v skateboardingu – vse kategorije (prijave do 17:30) + best trick
Ob 22h pa bosta v Vrhniškem klubu Zakon nastopile dve skupine, mladi melodični hardkoraši Alliance in hrvaško/slovenski emo punkerji Analena. Še uradna napoved:
V soboto, 12.7. v klubu Zakon po zaključku skateboarding tekmovanja Cow of skate #2 nastopita skupini Analena in Alliance. Alliance je trio, sestavljen iz članov skupin Sulo, dreamwalk in Backstage, ki je v lanskem letu ponovno pognal svoje motorje. Odlikuje jih hiter in brezkompromisen hard core punk, ki se včasih približuje tovrstnim bendom stare šole, kljub temu pa jim ne manjka melodičnosti. Analena pa se je rodila jeseni leta 1997 in začela kot skupina, vredna svojega imena. Izraz »analena« izvira iz starodavnega Sanskrta in pomeni »kot/od ognja«. Vse preveč skupin s tega področja je podleglo pomanjkanju entuziazma, težavam z založbami in »infrastrukturi« na splošno, nenazadnje pa tudi apatiji. Člani Analene pa so se odločili, da bodo skupina drugačne vrste,skupina, ki bo poskrbela, da ogenj ne ugasne. Čeprav je njihov dom Zagreb, Hrvaška, in so njihove korenine pognale iz punk rockovskega etosa, je bila zasedba Analena že na samem začetku pripravljena in odločena porušiti številne meje. To, da člani skupine prihajajo iz dveh držav, Hrvaške in Slovenije, je simbolnega pomena, in sploh ni presenetljivo, da v desetih letih delovanja niti njihovi poslušalci niti kritiki niso nikoli mogli natančno določiti in opredeliti njihovega zvoka. Ko govorimo o tej zasedbi, vsekakor velja tole: one man’s hardcore is another man’s noise is another man’s punk. Njihova zadnja plošča Carbon Based je izraz pronicljive in zrele zasedbe, iskren izliv odločnosti in strasti v polnem razmahu. Analena sledi svojemu instinktu ter staplja očarljive melodije z zapleteno in bleščečo ritmično nepopustljivostjo. Osupljiv in brezmadežen inštrumental v kombinaciji z duhovitimi, poetičnimi ter hkrati neobremenjenimi besedili poskrbi za vse ostalo. Analena se po kadrovskih spremembah in številnih pat pozicijah po skoraj dveletnem premoru vrača na oder v vsem svojem sijaju, pa tudi v reducirani postavi, kjer je karizmatična pevka nase prevzela tudi plavajoče bas linije.
Vstop je prost!
Glasbene novosti na voljo
Glede na to, da me čez vikend ni bilo doma, je bil moj Google Reader lepo poln, ko sem se vrnil. Kot vedno me najbolj razveselijo napovedi novih albumov, še bolj pa me razveselijo pesmi, ki so na voljo za poslušanje pred izidom albuma.
Tokrat se je to zgodilo kar trikrat. Najprej z novo pesmijo postrock banda, ki nam nikakor ni tuj, že dvakrat so bili pri nas, glede na nov komad upam da tudi tretjič - Red Sparowes. 1. avgusta naj bi digitalno izšel njihov novi EP Aphorisms, ki bo kasneje izšel tudi na CD/LP formatu. Na njihovi myspace strani si lahko poslušate novo pesem “We Left the Apes to Rot, but Find the Fang Still Grows Within”. Tipično dolg naslov za band, pesem se tudi začne v stilu, ki ga je band prakticiral na vseh prejšnjih ploščah, vendar se nekje proti koncu pojavi zares dobra melodija. Pesem mi je vsekakor povečala pričakovanja.
Če smo že v postrock vodah, ne morem mimo nove Mogwai pesmi, iz The Hawk Is Howling, albuma na katerega bo treba počakati do 23. septembra. Sun Smells Too Loud se imenuje nova pese in ne bi moral reči, da upraviči naslov saj ni prav nič glasna, kar pa bi bilo za pričakovati po ostrem riffingu, ki so ga še kako uporabljali na prejšnjem albumu. Sicer se ne sliši slabo, spet je malo nenavadno, očitno so spet zaplavali v malo bolj nežnejše elektronske vode. Bomo videli. Do izida albuma, lahko pesem poslušate tukaj.
Za grand finale pa še Fucked Up, kanadski punk band, ki za to jesen pripravlja The Chemistry Of Common Life, novi album o katerem se že dolgo govori. Sedaj se da končno slišati prvo pesem iz albuma, No Epiphany. Jeseni naj bi izšel tudi istoimenski 7″ na katerem naj bi bile dve različice pesmi, vendar v drugačni verziji kot pesem, ki bo na koncu izdana na samem albumu. Zelo fuckedupovsko, al jebiga. Pred kratkim so tudi potrdili, da bo plošča izšla za Matador Records, legendarno neodvisno rock založbo. Pesem teče dobro, malo počasneje od prejšnjega albuma Hidden World, ampak ne dvomim, da bo plošča odlična, tako kot še vsaka od mnogih izdaj, ki jih je band nanizal v svojem obstoju. Pesem lahko slišite tukaj.
Cry Me A River Fest 2008
Cry Me A River oz. krajše kar CMAR, je mali družinski festival, ki ga organizira družina založbe React With Protest. Festival se je to leto odvijal že osmič, zame pa je bil to drugi obisk. Sami organizatorji niti ne marajo izraza festival, saj naj bi šlo bolj za druženje ljudi in bendov, ki so na takšen in drugačen način povezani z React With Protest, vendar se je čez leta vse skupaj razvilo v nekaj večjega kot je bilo na začetku pričakovano, a vendar vse skupaj ni izgubilo smisla. Tako vsako leto na CMAR pripotujejo ljudje iz vseh koncev sveta, če se ne motim so lani pripotovali celo iz Azije, letos pa je bil festival naolnjen z ljudmi iz Anglije, Španije, Italije itd., seveda je bilo največ nemcov in tudi Slovenija je lepo pristavila svoj piskerček.
Kart je bilo letos omejenih na 250 saj, kot sem že rekel, festival nikoli ni bil mišljen kot nekakšen velik happening s sponzorji in podobnimi rečmi, ki jih poznamo na ostalih velikih evropskih hardcore festivalih. Vse skupaj je bilo zelo punkersko organizirano, a je še vedno lepo funkcioniralo. Nizka cene karte, ljudje, ki se dejansko držijo dogovora in ne kadijo v dvorani ali puščajo svojih smeti vse naokrog po kampi, skratka, po tej strani lahko rečem, da bil CMAR resnično to kar naj bi hardcore punk vseskozi bil, a je v današnjih dneh le malokrat.
Za nas se je pot začela v Ljubljani in čeprav smo bili na začetku še nekaj optimistični glede tega koliko časa se bomo vozili, mislim, da smo se na koncu samo nasmehnili našim prvotnim pričakovanjem. Naš glavni sovražnik so bile nemške avtoceste, ki so za razliko od avstrijskih, lepo pokrajinsko razgibane. Glavni problem je to, da Nemčija na veliko prenavlja svoje ceste, kar je dobro spominjalo na stanje slovenskih cest. Glavna razlika je še vedno, da nemci, če popravljajo svoje ceste, ukinejo vinjete za to obdobje, slovenci pa jih ravno sedaj uvedemo. Kruta ironija.
Po kar nekaj postankih in po 1034 prevoženih kilometrih, smo se lovili po kraju Versmold, ki je prikupno vaško naselje med travniki in pšeničnimi polji. Najbolj pogost gradbeni material je rdeča opeka in kava stane 1,80, ampak znajo vsaj natakarji italjansko, če ne že angleško. Po tem, ko smo dvakrat stali pred napačno hišo misleč, da itak se ne bo nič začelo pred šesto, smo končno našli pravo hišo, kjer je seveda stal že lepo rasteči kamp. Ko smo malo stresli omrtvičene riti, smo se že spravili na pregledovanje raznih distribucij, ki jih je znotraj dvorane (v bistvu vaška gostilna z nizkim stropom, ki bi bila bolj primerna za praznovanje abrahama kot za emo punk festival poln potetovirane in prepirsane mularije, ampak jebeš, tudi to je imelo svoj čar) kar mrgolelo.
Prvi dan je bil line up bolj tako in takoj na začetku sem se spraševal kako bom preživel drugi dan, ki je bil totalno zasičen s samimi bandi, ki so me najbolj zanimali. Prvi dan so otvorili nemški nasilni emo punkerji Ding Dong Dead. Tistim, ki so kdaj poslušali Orchid ni potrebno razlagati od kje jim ime in kako zvenijo. Band me niti ni preveč prepričal, če imajo že tako očitno ime, bi pričakoval, da bodo vsaj gled glasbe malo bolj originalni. Sem pa med njihovim setom ugotovil, da je oder totalno premajhen in, da če stojiš zadaj, ne vidiš niti banda, saj se je vsa masa nabrala okrog banda. To bi funkcioniralo na kakem manjšem koncertu, na festivalu pa je bilo to res moteče in lahko rečem, da je bila to glavna stvar, ki me je motila, poleg neznosne vročine, ki se je nabrala v dvorani med zadnjimi bandi, ko je vsa masa pritisnila v dvorano.
Drugi band so bili Only For the Sake of Aching, belgijski emo s sintesajzerji, ki sem jih gledal že lani in so me pustili preveč hladnega, da bi jih gledal letos še enkrat. Za njimi so bili na vrsti švicarski Mr. Willis of Ohio, ki smo jih par let nazaj videli tudi v Ilirski Bistrici. Bili so dokaj v redu, vendar sem si ogledal samo par pesmi, ker je bila vročina prevelika in gužva preveč neznosna. Za njimi so bili angleški Kaddish, ki so se izkazali z energičnim nastopom, vendar so njihovi kolegi Battle Of Wolfe 359, ki so ravno tako iz Velike Britanije, totalno odnesli vse skupaj v dvorani, tako da se Kaddish komaj kaj spominjam. Star Trek fani BOW 359 so prav tako spominjali na Orchid, katerih klonov je očitno prvi dan kar mrgolelo, vendar so bili tako agreasivni in udarni na odru, da so nas vse priklenili za oder z nevidnimi verigami in nas totalno posrkali skozi črvvino v svoj svet odtrganosti in hitrosti. Pevka in pevec sta odlično opravila svoje delo, pevki se je vidilo, da od vse navdušenosti in atmosfere, ki je vladala, zapadla v nek svoj svet iz katerega se je smehljala publiki kot avtistični otrok. Zame osebno najboljša predstava prvega dneva . Takoj za intergalaktičnimi volkovi smo pričakovali ameriške glasne emo-hardkoraše Who Calls Out So Loud, ki v zavidljivo hitrem času nastali iz pepela Funeral Diner in posneli ploščo, iz katere najboljše dele so zaigrali tudi v živo. Nastop je bil dober, glasba tudi, čeprav smo vsi že komaj stali na nogah, kajti v dvorani je bilo že tako vroče, da so se na z lesom obbitem stropu začele že zbirati kaplje švica. Po WCOSL smo vsi potrebovali dozo hladnega zraka in počitek zato, sam nisem gledal nemških grinderjev Keitzer, sem pa do zunaj slišal kot metronom natančnega bobnarja. Za grand finale so bili na vrsti še zadnji petkov band, nemški kaotični emo violence Louise Cyphre. Očitno mora biti tudi delovanje banda precej kaotično, saj je bil njihov nastop veliko razočaranje. Osebno so mi LC super band, ampak tokrat so ga močno pihnili mimo. Po vsakem komadu so rabili vsaj 5 minut, da so se spravili skupaj in presedlali na drugo pesem. Kot vem band niti ne koncertira več kaj dosti in to se je tudi močno poznalo na petkovem nastopu.
V soboto smo se po začuda kar dobrem spancu spravili nazaj v center mesta, kjer je bil čas za občudovanje lokalnih spomenikov, iskanje zastonjskih WCjev in dobre kave. Eni so na to še poizkušali nemška piva v kombinaciji z parimi kilogrami leda v vrečki, drugi smo poizkušali razumeti nemške deklaracije o sestavinah v kruhu, dolgčas pa ni bilo nobenemu. Pred začetkom sobotnega programa se je vse skupaj še lepo začinilo z all slovenian open air badminton turnirjem in na koncu smo bili ravno tiste taprave volje za dati skozi vse kar nas je čakalo še v soboto.
PRva dva banda, Vorkäts Schoner Welten in Kontrapunkt, sem sam izpustil, ker sem vedel, da bom zadosti časa v švic savni preživel že na zadnjih petih bandih, bajde pa da sta bila banda fajn. Gone With The Pain so odpadli zato so bili naslednji francoski Hiro, ki so nastali iz Gantz. Meni niso bili nekaj, preveč tipičen francoskih screamo, ampak so bili pa res orenk jezni in šus. Za njimi so bili nemški počasno-hitro-toplo-hladno June Paik, ki so bili dobri, ampak je bilo resnično preveč vroče, da bi jih gledal do konca, pa tudi njihov stil mi po tem, ko sem jih že četrtič gledal v živo, niti ni bil več tako zanimiv da bi vztrajal še naprej. Grinding Halt sem izpustil, sem pa zato prvič gledal Danse Macabre, ki so bili zelo poskočni v živo, vendar glasbeno niti niso naredili nekega blaznega vtisa name. Sem pa zato na Trainwreck blaznel kot mali otrok, ki je pojedel preveč sladkarij. V Ljubljani par tednov nazaj so bili odlični, čeprav tam niso imeli dobrega zvoka. So pa zato na CMAR resnično pokazali kaj znajo in dvorana je totalno poblaznela. Tokrat so nastopalo tudi z originalnim pevcem, ki se jim na evropski turneji ni mogel pridrižiti. Od kanadskih megalomanov Titan sem mogoče pričakoval malo več, kajti na prvem EPju so resnično rili kot bager skozi svoje hardcore rife, ki so jih podkrepili s čistokrvnim doom metalom, znižanim na samo par udarcev na minut. v živo so sicer ti doom deli totalno sekali, ampak niso upravičili pričakovank. Zann so bili tisti cream de la cream band, ki so bili eden izmed glavnih razlogov zakaj sem se sploh odpravil na festival in nisem bil razočaran. V dvorani mogoče ni bilo tako dobre atmosfere kot na bandih pred njimi, razlog za to je mogoče ta, da jih je nemška publika videla že prevečkrat ali pa to, da so igrali nove pesmi, ki jih publika ni znala na pamet. Meni so ravno nove pesmi pognale adrenalin do možganov in komaj čakam, da izide tisti 4-way split s katerim nas nategujejo že tako dolgo. Kapo dol tudi za Chokehold cover na koncu seta. Trainwreck in Zann sta bila tako zame top benda sobote, ki mogoče nista naredila take norije v dvorani kot zadnji trije bandi, ampak pri meni sta pustila res dober vtis. Zadnji so bili še Comadre, ki so bili upravičeno zadnji, saj so resnično tisti pravi party band, ki požene vse v neobrzdano norijo, odlični deli med komadi, ki jih zna cela dvorana na pamet in nasmeški na vseh obrazih. Dvorana je bila resnično napolnjena do zadnjega kotička in band je preživel zadnji večer v Evropi tako kot je to treba. Po koncertu je sledilo še metanje kock za zadnji izvod tour verzije vinila Burn Your Bones in tako se je festival končal s pravim stilom. Mislim, da smo bili vsi zelo zadovoljni in, da se naslednje leto vrnemo.
Slovenska ekipa je imela pred sabo še 14 ur vožnje tako, da smo se precej hitro odpravili iz meglenega Versmolda. Ko sem se naslednjič zbudil smo bili že nekje sredi Nemčije, a še vedno predaleč, da bi lahko točili že na cenejši bencin tako, da smo bili primorani še parkrat postati in s stisnjenimi zobmi in iztegnjenimi sredinci natočiti dizel za 1,5 evra in piti liter vode za 2,90 evra. Ko smo po slovenski meji točili poln tank za 1,2 evra na liter se nam je menda vsem smejalo. All in all, zakon drućba in atmosfera, preveč dobrih vinilk, odlični bandi, zaradi katerih se je splačalo vozit tako daleč. Se vidimo naslednje leto!
Slike pa standardno tukaj!
No Age - Eraser (uradni video)
Letošnje poletje je vroče za popizdit, materiala za updatanje je občutno manj kot v sezoni in nič se ne prileže bolj kot nov video od fantov iz noise-punk banda No Age, ki sta nam pripravila pravo poletno rojstnodnevno zabavo na travniku, z baloni, drogami in fluorescenčnimi letečimi barvami, kot se za dobro zabavo spodobi. Skladba Eraser je na v maju izdanem drugem albumu Nouns in tole mislim, da je prvi uradni video, ki je svojo premiero doživel kar na MTV.
Zann imajo nov material
ZANN STUDIO APRIL 2008 “GOTTES LUST”
Nemški emo hardcore kladivo, Zann, že nekaj časa govorijo o prihajajočem materialu, ki naj bi nasledil odlični Three Years In The Desert LP. Kakor so napisali že nekaj časa nazaj na svoji myspace strani, v prihodnosti se pričakujete dve split plošči, najprej z Burial Year, nato pa 4-way split s Trainwreck, Comadre in Ghostlimb. Material za obe plošči naj bi bil že posnet, sedaj pa ga lahko tudi vtaknete v usta, poizkusite in izpljunete nazaj na njihovo myspace stran, kamor so na okušanje postavili pesem Last Night a Book Saved My Life. Druga nova stvar pa je zmiksan video posnetek na katerem so se člani banda posneli med snemanjem novih pesmi, v ozadje pa so postavili še eno, zaenkrat neimenovano, novo pesem. Posnetek si lahko ogledate na vrhu tega posta.
Zann bi letos morali iti na turnejo s Comadre in Trainwreck, vendar jim to na žalost ni uspelo. Lahko pa oba benda vidite tudi pri nas in to na današnji dan, v dvorani bivše tovarne Rog, danes 23. junija ‘08, točno ob 22h!! Vstopnine ni, so pa zaželjeni prostovoljni prispevki saj se celotna stvar organizira v pristnem DIYpunk duhu. Se vidimo torej danes v Rogu.
